To je najpomembnejša tema, o kateri sem kdaj pisal. Pravzaprav iskreno verjamem, da je ena najpomembnejših tem za našo skupno prihodnost. Ločitev denarja od politike je premik, ki bo globoko vplival na življenja praktično vsakega človeka na planetu še mnogo generacij.
Uporabljam besedo »bomo«, ne »bi lahko«, »bi« ali »ima potencial«, ker sem optimist. Verjamem, da BOMO dosegli ta cilj, saj je alternativa tako mračna, tako grozljiva, da druge izbire ni.
Ta članek sem imel praktično že končan pred objavo (delne) zmage Ripple nad SEC, a ta rezultat je pomembna spodbuda za idejo ločitve denarja od politike. Spremljaj nas za več podrobnosti!
Quotes
Začnimo z nekaj besedami bolj znanih posameznikov, kot sem sam, ki čudovito ubesedijo ton:
Kdor nadzoruje denarno ponudbo naroda, nadzoruje narod.
James A. Garfield
Dajte mi nadzor nad valuto naroda, in ne bo me briga, kdo sprejema njegove zakone.
Mayer Amschel Rothschild
Iskreno verjamem enako kot vi, da so bančne ustanove nevarnejše od stalnih vojska; & da je načelo trošenja denarja, ki naj bi ga plačali zanamci, pod imenom financiranja, le goljufanje prihodnosti v velikem obsegu
Bančni papir je treba zatreti, obtočno sredstvo pa je treba vrniti narodu, ki mu pripada.
Thomas Jefferson
Ameriške sanje (o ekonomski svobodi)
Nisem Američan (rojen sem v Veliki Britaniji in sem večino odraslega življenja prebival v Španiji), a me fascinira nasprotje med tem, kaj naj bi ZDA BILE, in tem, v kaj so se dejansko spremenile.
Pogosto se razpravlja o tem, kako so bile ZDA ustanovljene na načelih »svobode, svobode govora, svobode veroizpovedi, dolžnega pravnega postopka in svobode zbiranja«. Dandanes pa se le redko omenja druga glavna gonilna sila gibanja za neodvisnost od takratnih evropskih velesil: ekonomska svoboda.
Čeprav nikakor nisem strokovnjak na to temo, sem prebral dovolj, da vem, da so bili ljudje sit nadzora, ki so ga bankirji starega kontinenta izvajali nad takratnimi monarhi in politiki, ti pa so na svoje podanike oziroma državljane nalagali vse večja finančna bremena v obliki davkov in podobnega, kar je splošno prebivalstvo delalo vse revnejše, bankirji pa so postajali vse bogatejši.
Seveda so bankirji, kot vedno, uporabljali kombinacijo korenčka in palice. Korenček v obliki podkupnin, ugodnejše obravnave posojil in podobnega; palico v obliki groženj z zvišanjem obrestnih mer na posojila ali preprosto ukinitve kreditnih linij. Ne pozabimo, da zasebni bankirji že stoletja financirajo vojaške udare, vojne, politične prevrate in prevzeme oblasti!
Očetje ustanovitelji ZDA so bili neomajni, da se to ne sme, ne sme zgoditi v njihovem na novo neodvisnem narodu.
Kako se je to izšlo? Trdil bi, da so ZDA trenutno bolj podobne stari Evropi, pred katero so želele pobegniti, kot je temu podobna sodobna Evropa. Ne da bi bila sodobna Evropa čaroben cvetlični vrt. Ni.
The Political-Banking Class
Če preskočimo v današnji dan, mi je globoko žal sporočiti, da velika večina gospodarstva na planetu deluje na sistemu, ki temelji na fiat valuti, pri čemer denarno ponudbo nadzoruje… no, kdo pravzaprav?
To ni medij za dolgovezno analizo, a povzeta različica je, da obstaja »razred« ljudi, ki odloča o tem, kdaj naj se natisne več denarja, kdaj naj se obrestne mere zvišajo ali znižajo…
Ena podskupina teh ljudi, politiki, so »odvisni« od tega, da splošno prebivalstvo voli eno ali drugo skupino izmed njih. To vodi v popolno pomanjkanje dolgoročnega načrtovanja, saj nasprotujoče si skupine kupno moč dohodkov in prihrankov navadnih ljudi učinkovito uporabljajo kot orodje za pridobivanje glasov.
Druga skupina, bankirji (sem štejem tako centralne kot komercialne banke), ni izvoljena, celoten sistem pa je neverjetno nepregleden glede tega, kdo je lastnik česa, kdo bo imel korist od katerih odločitev in podobno.
Ti dve skupini naseljujeta isti prostor, hodita v iste restavracije, obiskujeta ista slavja, njuni otroci pa obiskujejo iste šole.
Tudi če predpostavimo, da imajo zgolj dobre namene, dejstvo, da so tako zelo prepleteni in imajo tako visoko stopnjo družbene homogenosti, jim skoraj onemogoča, da bi videli onkraj svojega privilegiranega mehurčka, kaj njihova dejanja povzročajo v resničnem svetu. Ne govorim le o zelo revnih ali delavskih družinah. Tudi razmeroma premožni lastniki podjetij, ki niso del politično-bančne elite, precej trpijo zaradi sprejetih odločitev in nestabilnosti, ki jo ta sistem ustvarja.
Nadzor, nadzor in še več nadzora
Politično-bančnemu razredu gre povsem dobro. Ustvarili so sistem, v katerem zmagajo, ne glede na to, kaj se zgodi. Vendar so v njihovi metaforični palači tudi okna, skozi katera so opazili vse več jeznih obrazov zunaj.
Kako torej zagotovijo, da se status quo ohrani? Z vse večjimi ravnmi nadzora nad prebivalstvom. Kako to storijo? Opazuj in stiskaj!
Živimo v svetu, kjer večino fizičnega dela zdaj opravljajo stroji. Le majhen delež prebivalstva razvitih držav dela v kmetijstvu, kjer je bilo nekoč zaposlenih več kot 90 %. S majhnim deležem delovne sile smo sposobni pridelati več kot dovolj hrane, zgraditi več kot dovolj hiš in proizvesti več kot dovolj energije. Pa vendar, nekako se zdi, da delamo vse več. Zakaj? Plačevati moramo hipoteke, potrošniška posojila, kreditne kartice, davke, pristojbine, cestnine… Seznam se nadaljuje. Na kateri stopnji bo vsak tehnološki napredek pripeljal do MANJ dela? Preprosto povedano, če nadaljujemo s trenutnim sistemom, nikoli.
Poleg tega so naši bančni računi zdaj odprte knjige za vlade in javne uprave. Vsak nakup, ki ga opravimo s karticami, se zabeleži, spremlja in analizira. Čeprav je res, da so nekateri algoritmi proti goljufijam odvisni od teh podatkov, je hkrati, če nič drugega, neverjetno grozljivo, da je vse, kar počnemo, opazovano.
Žeja po nadzoru sega celo onkraj nadzora nad posamezniki. Narodi in celi bloki bi lahko šli v vojno, da bi zaščitili svoj nadzor nad denarno ponudbo.
Inflacija izsesava tvoje bogastvo
Če si prebral moje prejšnje objave, veš, da verjamem, da je eden najbolj temeljnih premikov, potrebnih za prihodnost svetovnega gospodarstva, to, da splošno prebivalstvo spozna, kaj inflacija dejansko je; ne gre za to, da stvari postajajo dražje, temveč za to, da se kupna moč valute redči zaradi vbrizgavanja večje denarne ponudbe v obtok.
Ker se politiki potegujejo za glasove, bankirji pa z veseljem zaslužijo obresti na več posojil, jim je vse prelahko pritisniti na sprožilec za tiskanje vse več denarja.
Ko so banke rešene pred propadom, se to izvede z novim, sveže natisnjenim denarjem centralnih bank. Uporablja se za ohranjanje solventnosti bank, a dodajanje dodatnega denarja v obtok v bistvu izsesa vrednost iz denarja, ki je že v obtoku. Predstavljaj si takole: če bi bil vsak USD, EUR ali GBP v zasebni lasti zlat kovanec, je to, kot da bi vlada bankam dovolila, da z vsakega kovanca odrežejo tanko rezino za pokritje lastnih dolgov, medtem ko lastnikom zlata pravijo, da to ni problem, saj imajo še vedno enako število zlatih kovancev.
Glede na to, kakšno spodbudo sploh imajo banke, da bi se odgovorno obnašale, medtem ko na vse strani delijo posojila, saj so v položaju, v katerem preprosto ne morejo izgubiti; ali ustvarijo dobiček, ali pa jih rešijo.
Na to lahko gledamo tudi kot na zajedavce, ki sesajo kri, a morda bi bila to premočna primerjava. Morda.
Obrestne mere naj bi to uravnotežile, a pogosteje kot ne se uporabljajo kot politično orodje. Vsi vedo, kako politične stranke tik pred volitvami radi naslikajo lepo in prijetno gospodarsko sliko, kajne?
Sami smo si krivi, pravijo vsaj oni
Ne pozabimo, da imajo politiki in bankirji, poleg nadzora ali vsaj močnega vpliva na denarno ponudbo, tudi močan vpliv na medije. Kaj nam torej povedo, ko posledice tiskanja denarja in dolžniškega cikla povzročijo resne težave v resničnem življenju? Preprosto: »sam si kriv«.
Prekomerno zapravljanje, prekomerno seganje, prekomerno prehranjevanje, prekomerno dopustovanje, pretirano izobraževanje otrok, čim boljša streha nad glavo tvoje družine, kolikor si le lahko privoščiš.
Cikel se v bistvu začne s tem, da je prebivalstvo bombardirano s sporočili, ki ti pravijo, da lahko »kupiš to, brez obresti, le 10 majhnih obrokov« ali »seveda, lahko ti damo hipoteko za hišo tvojih sanj… bi rad tudi avto?«. Ta sporočila, bodisi neposredno v obliki oglaševanja bodisi posredno v obliki pripovedi, ki jo vidimo v poročilih, do nas prihajajo prek istih medijev, ki se kasneje uporabijo, da vsem povedo, da so si to zakuhali sami.
Ljudje na koncu porabijo več, kot bi smeli, a ne zato, ker so nori. Banke naj bi bile strokovnjaki, na katere se ljudje zanašajo za nasvete in podporo pri finančnih zadevah. Realnost je, da so to megakorporacije z delničarji, lačnimi dobička, a tako jih nihče ne dojema. Mediji jih seveda prikazujejo kot izjemno uradne, izjemno profesionalne in izjemno zaupanja vredne. Če banka reče, da je v redu, povprečna oseba domneva, da banka ve, kaj počne, in ne bi tvegala, če bi šlo za prekomerno zadolževanje. Logično jim ne pride na misel, da ima banka varnostno mrežo. Zakaj bi jim, če jih nihče nikoli ni resnično naučil, kako celoten sistem deluje?
Za popis naj povem, da se strinjam, da ljudje prekomerno zapravljajo, ko jim banke in druge finančne ustanove odobrijo posojila, ki presegajo tisto, kar si lahko privoščijo. Ljudje si želijo najboljšega zase in za svoje družine. Ljudje smo sanjači. Vendar prav tako verjamem, da v izobraževalnih sistemih večine držav popolnoma manjka finančna izobrazba in da se to ne bi zgodilo, če možnosti ne bi bile tako močno naklonjene posojilodajalcu. Bili bi previdnejši.
Rešitev: vzemimo finančne zadeve v svoje roke
Zdaj pa dobra novica.
Prvič imamo tehnologijo, ki nam omogoča digitalno poslovanje drug z drugim brez potrebe po posrednikih.
Kriptovalute, torej ne stablecoini in ne CBDC (o čemer bomo pisali v drugem članku), ne pripadajo določeni državi, politiki jih ne morejo ustaviti ali blokirati (čeprav bodo zagotovo poskusili), nihče pa ne more po mili volji ustvariti dodatne ponudbe (na primer, da bi poskusil vplivati na izid volitev v svojo korist).
Živimo v svetu, ki je vse bolj povezan. Pogosto sem na sestankih z ljudmi z več celin, kar dandanes ni nič nenavadnega. Vendar je pretok sredstev po svetu še vedno okoren in oviran zaradi nenehno spreminjajočih se lokalnih politik, saj se lokalni kralji in kraljice borijo za ohranitev nadzora nad svojimi podložniki tako, da postavljajo stražarje pri vratih, zaračunavajo mostnine in davke na vsaki stopnji ali dovolijo prenos denarja čez mejo le nekaterim dvorjanom. Tehnologija blockchain pa po drugi strani ne pozna meja.
Osebno nisem prepričan, da je kateri koli od trenutnih blockchainov končna evolucija te tehnologije v smislu ponujanja povsem praktične alternative za plačila, sem pa popolnoma prepričan, da so trenutne verige in kriptovalute na njih del evolucijskega procesa, ki bo pripeljal do resnično svobodnega globalnega gospodarstva; takega, v katerem denarne ponudbe ne bo mogoče uporabljati kot politično orodje.
Nasprotno pa bi ta premik lahko privedel tudi do bolj splošnega priznanja potrebe po depolitizaciji drugih ključnih javnih storitev, med katerimi sta najbolj nujna zdravstvo in izobraževanje. Dlje kot bo ta logika vodila družbo po tej poti, bliže bomo popolni odpravi strankarske politike. Namesto preferenc političnih strank in njihovih sponzorjev bi se lahko preprosto osredotočili na tisto, kar si vsi želimo: zdravje, varnost in blaginjo za svoje družine.
Pot bo dolga in kamnita, na njej bodo razbojniki, a je pot, ki jo je vredno ubrati.
Nazadnje, kaj pravite, da vsi začnemo fiat denar imenovati »bančni papir«, z besedami Thomasa Jeffersona?
Blagajničar: »Žal nam je, kripto ne sprejemamo«
Jaz: »Ah, torej samo bančni papir? Škoda. Grem v sosednjo trgovino.«
